Arabski demokratični upor je pokazal potencial preoblikovanje panarabizma za 21. stoletje in ga je vznemirljivo opazovati.
V obdobju od državnega udara Abdula Gamala Naserja proti takratni egiptovski kralj od leta 1952 do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja, sever je pretresel občutek panarabizma Afrika in Bližnji vzhod. To je bil panarabizem ki je zraslo iz protikolonialnih in nacionalnih osvobodilnih bojev tistega časa. Ta prizadevanja, bodisi v Egiptu, Iraku, Siriji, Alžiriji ali kasneje v Jemnu,
Južni Jemen, Palestina, Sudan in Libija so bili proti imperialistična in na svetovnem prizorišču pretežno nevtralistična v primerjavi z dvema takratnima velesilama (ZDA in ZSSR). Ta panarabizem je dobil celo obliko prizadevanja za strukturno poenotenje, kot je spodletelo združitev Egipta in Sirije (v Združene arabske države). Republika) in prizadevanja za vključitev Iraka v ta proces.
Katastrofalna vojna junija 1967 z Izraelom, skupaj z neuspeh arabskih držav pri razvoju skladnega in izvedljivo strategijo za podporo Palestincem osvoboditev, ki jo je zaostrila dolžniška kriza (in vzpon neoliberalizem) je spodkopal progresivni impulz, ki je je bil panarabizem. Ostala je le retorika in nekaj političnih "postojank", ki poskušajo obdržati plapola zastava panarabizma.
Neuspeh panarabizma, da bi izpolnil revolucionarno poslanstvo, tako v smislu resnične osvoboditve ljudi,
odpravo korupcije in avtoritarizma ter držanje zahodnega imperializma na zalivu, povzročilo ustvarjanje praznine. To praznino je začelo zapolnjevati različne oblike tega, kar je postalo znano kot politično
Islam (ali islamizem). To je pomembno pojasniti Panarabizem je vedno vseboval islamski "okus", vendar vanjo je vključeval nemuslimane. Kar se tega tiče, je vključil v svoj šotor ljudstva, ki ne bi se nujno vidijo kot Arabci ali pa se vidijo kot Arabci. Pojavil se je politični islam, v obeh njegovih desnih in levičarske variante, kot izziv temu, kar je bilo zraven 1980-ih dotrajali panarabizem in nadomestil a bolj globalno islamsko misijo.
Arabski demokratični upor leta 2011 predstavlja potencial za prenovo in preobrazbo Pan Arabizem. Prvič, to je ljudsko gibanje ki se zanašajo na množice ljudi ne kot na instrumente agenda nekoga, ampak kot samozavedne politične sile ki iščejo svobodo. Kot je opazilo veliko ljudi, to je gibanje brez voditeljev, a kot sem rekel prej ni gibanje brez organizacij.
Predstavlja prizadevanje družbenih gibanj ljudje najdejo svoje lastne glasove. Upam, da jasno pojavilo se bo vodstvo in potrebna organizacija da bi upore spremenili v revolucije, ampak to pomeni, da so se gibanja sama izkazala transformativno. Če to primerjamo celo s najnaprednejši državni udar, ki se je zgodil v arab Svet, npr. 1952 Egipt; 1958 Irak, ti državni udari so bili ne tisto, čemur bi lahko rekli ljudske demokratične revolucije. Čeprav so jih na splošno podpirale množice ljudi, oblikovale so jih majhne skupine. The Alžirska revolucija (1954-1962) je seveda prisotna v nasprotju z množično naravo vojne proti Francosko.
Arabski demokratični upor leta 2011 pri preoblikovanju Pan Arabizem bi lahko močno vplival tudi na ostalo Afrika. Pomembno je vedeti, da čim prej generacija panarabizma se je pojavila v kontekstu širši boji, ne samo v arabskem svetu, ampak v kar danes imenujemo "globalni jug". Egiptov Nasser, na primer ni bil viden le kot arabski voditelj,
ampak kot afriški voditelj (vključno z afriškimi Američani v ZDA). Alžirska revolucija ni bila obravnavan kot arabsko/berberski upor proti Francozom, temveč del vala narodnoosvobodilnih bojev po vsej Afriki in arabskem svetu. Pravzaprav po zmaga alžirske revolucije, Alžirija lotil prizadevanj za podporo drugim bojem za osvoboditve znotraj Afrike in se videl kot del napredno panafriško gibanje.
V kolikšni meri ohranja prenovljeni panarabizem svoj demokratični impulz, lahko nagovori ne le tiranije, kot je severni Sudan pod Al Baširjem, ampak predstavljajo tudi primer množične demokratične gibanj proti skorumpiranim neokolonialnim/postkolonialnim režimov, ki so pestili celino. V tem smislu arabski demokratični upor, čeprav so ga oblikovali Arabci izkušenj, ni nujno, da so izključno za arabski svet.
V preveč državah na celini imajo režimi nastale, ki so postale retrogradne. V drugih primerih, pojavili so se režimi, ki so ne glede na njihovo retoriko, se pridružili protiljudska, neoliberalna agenda, ki koristi a majhna manjšina. Trenutna svetovna gospodarska kriza je zaostruje te delitve in lahko povzroči katastrofo eksplozije, npr. 1994 Ruanda, ali množične demokratične izbruhi, kakršnim smo priča v arabskem svetu.
Zaradi teh in mnogih drugih razlogov arabski demokratični upor je treba sprejeti kot sever AFRIŠKI demokratični upor, ki ima lekcije za preostali del celine in s katerimi progresivnimi Afričani in progresivni panafrikanisti po vsem Celina in afriška diaspora bi morala izraziti solidarnost.
Brez pretiravanja trdimo, da Arabec demokratični upor ima potencial za globalni premik politika. Morda ne more le preusmeriti politike preostale Afrike, ampak tudi prispevajo k 21 stoletju obnova vseafrikanizma.
Član uredništva BlackCommentator.com Bill Fletcher, mlajši, je višji znanstvenik na inštitutu za politične študije, nekdanji predsednik TransAfricaForum in soavtor knjige Solidarity Divided: Kriza organiziranega dela in nova pot k Social Justice (University of California Press), ki preučuje krizo organiziranega dela v ZDA.