Kako razlagate predsednikovo grožnjo, da bo napadel Irak, v skladu z "preventivnim" vojnim receptom, določenim v Direktivi o nacionalni varnostni strategiji iz septembra 2002, medtem ko govori o diplomaciji v odnosih s Severno Korejo?
To, da se oblikovalci politike ZDA pripravljajo na vojno proti iraški vojski, za katero analitiki pravijo, da jo lahko zlahka zatremo, medtem ko gremo po diplomatski poti s Severno Korejo – državo, ki je ne moremo tako zlahka premagati –, je dokaz grdo načelo na delu: mogoče dela prav.
Kontrast med dogajanjem na Bližnjem vzhodu in makiavelističnimi potezami moči na Bližnjem vzhodu razkriva bankrot ideje vojna je naša edina možnost in potrjuje tisto, na kar opozarja priljubljeni duhovnik in pisec Max Lucado ven: “konflikt je neizogiben, vendar boj ni obvezen.â€
Kako ravnati s Severno Korejo? Dobro izhodišče bi bila ponovna ocena vprašljivih političnih odločitev, sprejetih v zadnjih nekaj desetletjih, kot je prejšnji teden predlagal strokovnjak za vzhodno Azijo Chalmers Johnson.
Johnson trdi, da so oblikovalci politike ZDA podžgali napetosti v regiji »s (svojim) bojevitim stališčem do Severne Koreje, vključno z njenim zavračanjem mirovne pobude južnokorejskega predsednika Kima (za katero je leta 2000 prejel Nobelovo nagrado za mir), govor o ‘osi zla’, nova direktiva o nacionalni varnostni strategiji ... ki podpira ‘preventivno’ vojno ... (in) uporabo jedrskega orožja v interesu ohranjanja ameriške hegemonije.â€
Zakaj se Južna Koreja bolj pritožuje nad politiko ZDA kot nad svojimi sorodniki na severu? Johnson pravi, da je to predvsem zato, ker je Južna Koreja »pristna demokracija, ustvarjena leta 1987, ko so se Korejci uprli 25-letnim vojaškim diktatorjem, ki so jih podpirali Američani. ZDA imajo še vedno več kot 100 vojaških baz v Južni Koreji... Kako bi se počutili, če bi bilo obrnjeno? Drug vir nezadovoljstva je južnokorejski gospodarski zlom pred nekaj leti, ki ga je v bistvu povzročil IMF, ki ga v veliki meri nadzoruje vlada ZDA. Južna Koreja si je sijajno opomogla, a še vedno zameri ameriško vmešavanje in aroganco.«
Kaj pa Irak? Bodimo jasni. Ne gre za to, kdaj naj gremo v vojno? Z Irakom smo v vojni od leta 1991. Gospodarska blokada, skupaj z rednimi bombnimi napadi na območjih prepovedi letenja, je vojna.
Kritiki mirovnega gibanja se sprašujejo, kaj je alternativa vojni v Iraku? Verjetno je to retorično vprašanje, ker si jih lahko zamislim šest na pamet.
— Dovolite inšpektorjem za orožje, da opravijo svoje delo, ki vključuje izmenjavo obveščevalnih podatkov s Hansom Blixom in pokažejo, kje Sadam skriva kadeče se orožje, če sploh obstaja.
— Ohranite sankcije za orožje, vendar takoj odpravite gospodarski embargo – 11 let staro neuspešno politiko, ki je Sadama le še bolj utrdila, medtem ko je pobila pol milijona iraških otrok, mlajših od 5 let, v državi, ki je pred Zalivska vojna je bila država, katere največji pediatrični problem je bila debelost pri otrocih.
— Obljuba, da bodo obnovili civilno infrastrukturo, ki so jo ameriške bombe uničile v Iraku med vojno leta 1991, kar je v Iraku spodbudilo neverjetno stopnjo morale novorojenčkov, tj. poškodovane in uničene naprave za čiščenje vode ter uporaba orožja z osiromašenim uranom, je vodilo na humanitarno krizo, v kateri majhni otroci umirajo zaradi bolezni, ki jih je mogoče preprečiti, in povezanih prirojenih okvar.
— Busheva administracija bi morala podpisati Mednarodno kazensko sodišče in nadaljevati z obtožnico Sadama za zločine proti človečnosti, kar bi pridobilo podporo mednarodne skupnosti za večnacionalne koalicijske sile, ki bi Sadama aretirale, če bi bilo potrebno.
— Raziščite morebitne kaznovalne ukrepe proti ameriškim korporacijam, ki so Iraku prodajale in služile s prodajo jedrskih, kemičnih in bioloških materialov ter raketne tehnologije v obdobju, ko je Sadam izvajal grozodejstva, ki so ga naredila zloglasnega in so zgodovinski "dokaz" €, s katerimi Busheva administracija utemeljuje svojo “preventivno†vojno doktrino.
— V celoti in pravično izvajati Resolucijo ZN 661, ki poziva ne le k razorožitvi iraškega orožja za množično uničevanje, ampak določa, da je Bližnji vzhod območje brez jedrskega orožja. To seveda pomeni vztrajanje, da se Izrael znebi svojega jedrskega orožja.
— Izvajati mednarodni pritisk na izraelsko vlado, da razgradi vse naselbine na Zahodnem bregu in v Gazi, vzpostavi palestinsko državo, ki je sposobna preživeti, in napoti mednarodne mirovne sile, da ločijo obe strani.
In končno, ironično, morali bi imeti v mislih razmišljanja dveh cenjenih državnikov. »Mir se ne sklene s prijatelji. Mir se sklene s sovražniki,« pravi pokojni Yitzhak Rabin.
Nelson Mandela dodaja: »Če želite skleniti mir s svojim sovražnikom, morate sodelovati s svojim sovražnikom. Potem postane vaš partner.«
Sean Gonsalves je pisec osebja Cape Cod Timesa in nacionalni kolumnist. Pošljite mu e-pošto na [e-pošta zaščitena]