Končno, ali domoljubje ne obstaja? Seveda obstaja: to je zdrava nostalgija, ki jo človek čuti po naključju, ko se znajde v drugem geografskem kraju, do jezika, glasbe in plesa geografskega kraja, v katerem se je rodil.
Vsi smo kdaj v življenju poznali osebo, ki si cele dneve umiva roke ali kopiči smeti. Ocenjuje se, da se v kateri koli populaciji približno 2 odstotka njenih članov obnaša na ta ali podoben način. Takšne osebe naj bi imele »obsesivno-kompulzivno motnjo« (OKM), biološko stanje v kemiji možganov. Moški in ženske, ki imajo OCD, so običajno zelo inteligentni, prijazni in vsekakor niso nasilni. Na primer, vedenje enega od njih je bilo opisano takole:
Ko je šel mimo kakršnih koli vrat, se je »vrtinčil in zasukal, da bi izvedel svoje gestikulacije; in takoj, ko je končal, je nenadoma poskočil in naredil tako velik korak čez prag, kot da bi se skušal staviti, kako daleč lahko koraka ... "Ta človek, ki se je rodil leta 1709 in umrl leta 1784 v Angliji, se je imenoval Samuel Johnson in danes velja za eno najpomembnejših osebnosti v intelektualni zgodovini zadnjih treh stoletij. Takrat so njegovo vedenje pojasnili kot "konvulzije". Kasneje so jo neizogibno obravnavali kot freudovski problem. Šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so strokovnjaki bolje razumeli, kaj se dogaja v Johnsonovih možganih.
Samuel Johnson je bil zagovornik revnih in goreče proti vojni. Boril se je za pravice temnopoltih in domorodnih ljudstev. Sovražil je hinavščino, razumel je človeško šibkost in menil, da sta sodelovanje in boj nujna v življenju. In vse to je bilo v 1700. stoletju. 7. aprila 1775 je Samuel Johnson s prijatelji večerjal v gostilni v Londonu. V taverni je bil prisoten James Boswell, slavni biograf Samuela Johnsona. Boswell piše: »Ker je patriotizem postal ena od naših tem, je Johnson nenadoma z močnim odločnim tonom izrekel apo[f]thegmo, ob kateri bodo mnogi začeli: 'Domoljubje je zadnje zatočišče barabe.' Toda upoštevajmo , da ni mislil na resnično in velikodušno ljubezen do naše domovine, temveč na navidezno domoljubje, ki so ga mnogi, v vseh obdobjih in deželah, zakrili v lastni interes. Trdil sem, da prav gotovo vsi domoljubi niso barabe. Ko me je pozval (ne Johnson), naj navedem eno izjemo, sem omenil ugledno osebo, ki smo jo vsi zelo občudovali [Burke].« [James Boswell, »The Life of Samuel Johnson«, Folio Society, 1968, Vol. I, str. 526, 527]
Razkriva, da je Boswell poskušal omiliti Johnsonove besede in da so ga [Boswella] pozvali, naj navede eno izjemo. Vendar pa so Boswellove pripombe o navideznem patriotizmu in skrivanju lastnega interesa precej natančna analiza problema patriotizma. Koren za besedo patriot, patriotizem itd. sega v stare Grke in je beseda patir [izgovarja se »pateer «, naglas na »ee«], kar pomeni »oče«. Potem se je pojavila grška beseda patrios [naglas na »a«], ki pomeni »pripadati očetu«. Ženski rod za patrios je patris [naglas na "jaz"], kar pomeni "očetovstvo", "država". Nazadnje, Grki so imeli besedo patriotis [naglas na "o"], ki je pomenila "sodržavljana" in se je uporabljala za barbare [to je Ne-Grke], ki so imeli samo skupno domovino, medtem ko je za Grke uporabljen čuden je bil vljuden, to je »državljan«. Stari Grki niso imeli besede patriotizem! Beseda patriotizem je bila skovana okoli konca 16. in v začetku 17. stoletja.
Kot slavni leksikograf Samuel Johnson definira patriotizem kot »ljubezen do svoje domovine; vnema za svojo domovino« in podlež kot »zlobna baraba; nizek mali zlobnež«, medtem ko je za Američane scoundrel »neugledna oseba«, za Angleže pa je scoundrel oseba, predvsem človek, ki zelo slabo ravna z drugimi ljudmi in nima moralnih načel, je na mestu nekaj pripomb: - Ali ni malce neumno v naših človeških družbah postavljati na piedestal samca (očeta, patir Grkov), katerega prispevek k razmnoževanju vrste je drugotnega pomena, medtem ko samica ogrozi celo svoje življenje dati življenje otroku?
– Ali obstajajo stopnje v intenzivnosti vneme (strasti!), torej hinavščine barabe? Vredno je poskusiti preveriti, kako je z domoljubjem v našem času.
– Začnimo pri vrhu: Nacisti. Domoljubje nacistov ni le skrajno vulgarna pretenzija; je orodje za uporabo nasilja nad vsemi, ki niso tako domoljubni kot nacisti. - Naslednji korak spodaj so zasedli politiki in vojska. Ni treba razlagati. Vendar je primer "ZDA/Patriot Act" tragično zabaven. "Dubya" [znan tudi kot George W. Bush] in John Ashcroft sta izbrala besedo patriot, da bi "polepšala" svojo precej noro kreacijo. Tako je svet pridobil »Zakon o združevanju in krepitvi Amerike z zagotavljanjem ustreznih orodij, potrebnih za prestrezanje in oviranje terorizma«. Zdi se, da jim nihče od njihovih izobraženih podrejenih ni povedal, da se beseda domoljub nanaša na barbare, v starih časih.
– Nato sledi poklicni patriot višjega srednjega razreda. Te visoko izobražene osebe se udobno preživljajo s povezovanjem z vladajočimi elitami, »domoljubi« par excellence. Naslednjo stopničko nižje zasedata nižji srednji razred in delavski razred, znan tudi kot »neoprane množice« . Tukaj je zelo žalostna situacija. Najboljši način, da ga opišemo, je z "mentalnim" primerom. Predpostavimo, da turist brezbrižno vstopi na območje, kjer lokalni župan polaga venec v čast lokalnemu junaku, in kot je v navadi, se zaigra državna himna, množica pa togo stoji pozorno. Turist ne pozna lokalne himne, lokalnega jezika, lokalne zgodovine in se ne zaveda takoj, kaj se dogaja. Izkušnje mi pravijo, da se bodo ti sicer normalni in »neoprani« ljudje burno odzvali proti »nespoštljivemu« vsiljivcu. Razlog za to: vulgarna in nevarna »domoljubna« indoktrinacija v družini, osnovni šoli itd.
– Najnižjo stopničko zasedajo običajne strahopetne osebe, ki menijo, da ima »domoljub« »spoštovanje« in »zaščito« »policistov« [!] lokalne policijske postaje. Za Grčijo je treba zgornjemu seznamu dodati posebna in neverjetna kategorija: desničarji, ali konservativci, ali kriptonacisti, ali nacisti-sopotniki, ultimativni domoljubi, ki odkrito izražajo upanje, da Siriza ne bo uspela, tako da bo Grčija enkrat imela desničarsko vlado več in ki jim je vseeno za deset tisoč Grkov, ki so naredili samomor iz ekonomskih razlogov, ali da za skoraj 30 odstotkov Grkov izraz »pod mejo revščine« nima pomena. V nevarnosti so.