Prejšnji konec tedna so se komarji pojavili iz ozkega potoka, ki teče ob naši hiši zunaj Baltimora, švigali okoli gležnjev mojega 9-letnega sina in preskakovali kamne z zavihanimi hlačami do kolen.
Dandanes je to le benigen znak prihajajočih toplejših mesecev, a ni bilo vedno tako. Nedolgo nazaj so lokalni komarji vrste Anopheles – tako kot danes na desetine vrst komarjev po vsem svetu – prav tako verjetno s svojimi srbečimi ugrizi vdrli v nekaj parazitov Plasmodium, svoje žrtve pa so razburjali z mrzlico in vročino, poimenovano po italijanščini za slabo zrak, malarija. Zgodbe o tem, kako sta malarija in rumena mrzlica ovirali evropsko kolonizacijo Afrike in gradnjo Panamskega prekopa (ki so ga raziskali Španci leta 1534, neuspešno so poskušali Škoti v sedemnajstem stoletju in Francozi v poznem devetnajstem stoletju) so znane. Manj znano je, kako je plima malarije izklesala tudi našo pokrajino.
Angleški naseljenci iz malaričnih nizko ležečih okrajev okoli Temze so v sedemnajstem stoletju prinesli malarijo vivax v kolonije zaliva Chesapeake Bay, do osemnajstega stoletja pa so evropski kolonisti v Ameriki prinesli tudi morilsko malarijo falciparum, ki so jo prenašali v telesih zasužnjenih Afričanov. . Družine v Južni Karolini iz 18. stoletja, ki jih je pestila malarija, so utrpele smrt tretjine svojih otrok pred njihovim petim rojstnim dnevom, večinoma v sezoni malarije od avgusta do novembra. Tisti, ki so lahko, so pozno poleti in jeseni bežali v visokogorje; zdravstveni organi so jih posvarili, naj se ne vrnejo, dokler ne pride do prve smrtne zmrzali.
Med državljansko vojno so vojaki Unije zboleli za 1.3 milijona primerov malarije in ko so se okuženi vojaki vrnili domov, so nadlogo razširili proti severu. Madison Square, Washington Square in Tompkins Squares na Manhattnu so postali "nevarna žarišča bolezni in smrti", kot se je leta 1877 izrazil New York Times. Vsi moški, ženske in otroci v soseskah Dutch Kills in Ravenswood na Long Islandu , se je tisto leto zdelo novinarju New York Timesa, "zastrupljen" z malarijo. "Malarične mrzlice je bilo toliko, da je skorajda epidemija," je poročal Times. Šole so bile izpraznjene brez učencev in polovica policije je bila "nesposobna za službo". Prebivalci so množično bežali z otoka, "da pustijo" napise, ki plapolajo na njihovih zapuščenih domovih. [jaz]
V Bound Brooku v New Jerseyju niti ena družina ni ušla okužbi z malarijo. »Tukaj sem živel 33 let,« je trgovec z lesom pojasnil časopisnemu poročevalcu, »in nikoli nisem bil prisiljen vzeti odmerka [zdravila proti malariji] kinina ali ga uporabljati v svoji družini do leta 1878. Zdaj vsi jemljemo v precej velikih količinah in so imeli v neki obliki dotike malarije." Njegov sosed je vsak dan jemal ogromne odmerke zdravil proti malariji, samo »da bi bil zdrav«. [ii] Po vsej Novi Angliji je bila zgodba enaka, mrzlica in vročina so poročali v obliki epidemije vse do vznožja hribovja Berkshire. [iii]
Pionirji so po državljanski vojni prinesli malarijo z obal v notranjost države in ustvarili tako ostro oviro proti boleznim, da so mnogi menili, da zahod ne bo nikoli naseljen. Ameriški zdravnik Daniel Drake iz 19. stoletja je malarijo v dolini Mississippija označil za "veliki vzrok umrljivosti ali slabosti konstitucije". Malarija je v 80-ih letih vzela 1820 odstotkov naseljencev v okrožju Pike County v Illinoisu in 80 od 600 norveških naseljencev v Wisconsinu leta 1841. Uničila je prizadevanja iz 1830-ih za izgradnjo kanala med Velikimi jezeri in reko Mississippi. Med križarjenjem po reki Mississippi so potniki s severa opazovali "svetle obraze ... pomilovanja vrednega videza", ki so se pojavili iz koč iz blata, zemeljskih hiš in zemljank ob bregovih reke. Njihove od malarije napihnjene vranice so jim trebuhe razširile za skoraj pol metra. Bil je "močvirski hudič," je pojasnil kapitan čolna. "Bojim se, da ga boste videli veliko, če boste dolgo ostali v teh krajih," je rekel potniku. "Tim tvojim debelušnim malčkom bo zelo hitro vzelo rožice z lic." Priljubljene pesmice so tujce opozarjale na malarijo v Michiganu. "Ne hodi v Michigan, to deželo bolezni," je svetovala ena pesem, "beseda pomeni slabost, vročina in mrzlica." Komentatorji so menili, da so tablete proti malariji kinin tako ključne za preživetje kot hrana. »Če bi nam kruha pomanjkalo, vodnjakov in reke usahnili, bi lahko zdržali,« je zapisal tipičen navdušenec 19. stoletja iz Michigana. "Toda biti brez katarzičnih tablet in kinina ... je bilo hujše kot lakota kruha in vode."[iv]
"Sumiti je treba" o dolini Mississippi, je objokoval kongresnik iz Pennsylvanije John McCulloch leta 1829, "da je nobene spremembe in nobena kultivacija ne bodo nikoli pripeljale v stanje zdravja."
Zadnji primer avtohtone malarije v tej državi se je zgodil pred več kot petdesetimi leti, bolezen pa so tiho zdesetkala desetletja izsuševanja, gradnje cest ter kmetijske in gospodarske preobrazbe, ki nas je prisilila v hiše z zamreženimi vrati. Moj sin teče domov iz struge, prijetno blaten, golen popikan z ugrizi. Njegova lica so zardela, a me ne skrbi. Zaprl sem vrata pred ropotom žuželk. V dolgi zgodovini človeštva z malarijo – malariologi ocenjujejo, da je bila polovica vseh smrti od kamene dobe posledica malarije – le malo mater bi moglo storiti enako.
Tretja knjiga Sonie Shah, politična zgodovina malarije, bo izšla pri založbi Farrar, Straus & Giroux. Gostuje na spletnem mestu ResurgentMalaria.com
________________________________________
[i] "Malarična bolezen: vročina v Long Island Cityju," New York Times, 1. oktober 1877
[ii] "V vročini prizadeto mesto Jersey," New York Times, 10. julij 1880
[iii] "Zlobno delo malarije", New York Times, 22. avgust 1881
[iv] Erwin H. Ackerknecht, Malaria in the Upper Mississippi Valley 1760-1900 (Baltimore, MD: Johns Hopkins Press, 1945), 107