Kanadska tuja pomoč je bila na splošno zasmehovana kot neučinkovita. Ampak to enostavno ni res. Komentatorji so le iskali na napačnih mestih. Kanadska pomoč je bila zelo učinkovita pri preoblikovanju davkov v dobičke velikih kanadskih korporacij. Prav tako je igral pomembno vlogo pri ohranjanju varnosti sveta za korporativno oligarhijo pod vodstvom ZDA.
Pred kratkim je na primer SNC Lavalin s sedežem v Montrealu postal največje inženirsko podjetje na svetu. Kot eden največjih korporativnih prejemnikov kanadske "pomoči", SNC Lavalin dela na projektih, ki jih financira CIDA po vsem svetu, od Haitija do Afganistana, Indije do Libanona. In zdaj sonce nikoli ne zaide nad SNC Lavalin.
Vlada lahko to imenuje tuja pomoč, vendar je bil osrednji cilj kanadske agencije za mednarodni razvoj vedno pomoč kanadskim podjetjem pri širitvi v tujino, tako neposredno kot posredno. Rudarski sektor je na primer ena največjih zgodb o uspehu kanadske pomoči in danes imajo kanadska podjetja približno 7000 rudarskih koncesij po vsem svetu. "Danes," pojasnjuje This Magazine, "Kanadčani sekajo tuj les, črpajo tujo vodo – in izkoriščajo tuj baker, nafto in zlato. Smešno, kako so ti drugi ljudje navadno, hm, mračnega odtenka."
Z neposrednim sodelovanjem pri liberalizaciji rudarskih kodeksov v Kolumbiji, Zimbabveju, Bocvani, Gvineji itd. je CIDA pomagala pretoku rudarskih dobičkov v Kanado. Poleg tega je Kanada usmerila milijarde dolarjev "pomoči" prek programov strukturnega prilagajanja IMF/Svetovne banke, ki so liberalizirali zakone o rudarstvu po vsem svetu. Največji uspeh kanadske pomoči je pomagati ohranjati svet varen pred vedno večjim izkoriščanjem s strani svetovne korporativne oligarhije. V zgodnjih letih hladne vojne je bila na primer glavni prejemnik kanadske pomoči Indija. Kanadski "poseben odnos" z Indijo je bil namenjen ohranjanju druge najbolj naseljene države na svetu v zahodnem krogu. Delovalo je.
Kanadski vpliv na Indijo je bil najbolj očiten pri Mednarodni nadzorni komisiji za Vietnam, ustanovljeni leta 1954 za nadzor nad izvajanjem ženevskih sporazumov, ki so končali prvo indokitajsko vojno z delitvijo Vietnama. Na ICC je Poljska zastopala vzhodni blok, Kanada zahodni, Indija pa naj bi bila nevtralna. Sredi ameriške agresije v Vietnamu se je Indija postavila na stran Kanade v podporo ameriški vojni proti Vietnamu, kljub zgodovini kolonialne dominacije Indije (v nasprotju z Vietnamom). Skupne značilnosti med državama pa so odtehtali dolarji pomoči. Kanadska in ameriška pomoč Indiji, ki je zasenčila vse, kar so ponujale Poljska, Vietnam ali ZSSR, ni imela majhne vloge pri indijskem stališču pred Mednarodnim kazenskim sodiščem. Šele ko je povsem enostranska narava kanadskega stališča glede Mednarodnega kazenskega sodišča in agresije ZDA postala tako očitna, se je Indija približala stališču Poljske.
Haiti je morda država, v kateri je bila pomoč CIDA najbolj "učinkovita", vendar le malo Kanadčanov pozna to zgodbo. S prispevkom k destabilizacijski kampanji proti vladi Jeana Bertranda Aristida, ki jo podpirajo ZDA, je bila kanadska pomoč skorajda izločena izvoljeni vladi, ki je bila zelo odvisna od tuje pomoči. Hkrati je CIDA financirala quebeške in haitijske nevladne organizacije, na katerih histerično nasprotovanje Aristidu je zagotovo vplivala politika njihovih vladnih donatorjev. Verjetno je na to vplivalo tudi razumevanje, da bi intervencija privedla do povečane pomoči (in denarja za nevladne organizacije). Šele ko je Aristid odšel in vlada po državnem udaru, ki so jo postavile ZDA, Francija in Kanada, ni prišla pomoč kanadskim in haitijskim nevladnim organizacijam. Potem ko je bil izvoljeni predsednik prisiljen zapustiti državo, je CIDA zagotovila 100,000 $ Nacionalni koaliciji za pravice Haitija, zelo pristranski organizaciji za človekove pravice, za pregon organizatorjev pokola. Težava je v tem, da obstaja skoraj soglasno strinjanje (od preiskovalcev ZN do New York Timesa), da se ta pokol nikoli ni zgodil (po drugi strani so poročali o spopadih med pro in protivladnimi silami, ki so zapustili pol ducata mrtev na obeh straneh). Po mnenju NCHR so bili za ta pokol odgovorni haitijski ustavni predsednik vlade, notranji minister in številni drugi nekdanji vladni uradniki, ki po državnem udaru niso pobegnili s Haitija, kar naj bi upravičilo državni udar.
Pomembno je omeniti, da ni samo CIDA financirala pregona tega domnevnega pokola, temveč je bila haitijska policija, ki jo je financirala CIDA in militarizirana, tista, ki je aretirala nekdanjega premierja po ukazu ministrstva za pravosodje, kjer je bil uslužbenec CIDA, Philip Vixamar, drugi v napolniti. Več kot dve leti je ostal v zaporu zaradi sodnega sistema, ki ga je financirala CIDA in ki ga je postavila državna vlada.
Seveda pri kanadskih operacijah "pomoči" ni šlo samo za ugajanje ameriški eliti in ohranjanje haitijskega delavskega razreda pri minimalni plači 1 dolarja na dan. Prav tako so služili interesom določenih kanadskih korporacij, kot so SNC Lavalin, St. Genevieve in Gildan Activewear.
Yves Engler je avtor dveh knjig: Canada in Haiti: Waging War on the Poor Majority (z Anthonyjem Fentonom) in Playing Left Wing: From Rink Rat to Student Radical. Obe knjigi je izdala založba RED/Fernwood in sta na voljo na www.turning.ca