Zakaj v našem imenu toleriramo grožnjo nove svetovne vojne? Zakaj dopuščamo laži, ki opravičujejo to tveganje? Harold Pinter je zapisal, da je obseg naše indoktrinacije »briljantno, celo duhovito, zelo uspešno dejanje hipnoze«, kot da se resnica »nikoli ni zgodila, čeprav se je dogajala«.
Vsako leto ameriški zgodovinar William Blum objavi svoj »posodobljeni povzetek evidence zunanje politike ZDA«, ki kaže, da so ZDA od leta 1945 poskušale strmoglaviti več kot 50 vlad, mnoge demokratično izvoljene; grobo posegel v volitve v 30 državah; bombardirali civilno prebivalstvo 30 držav; uporabljeno kemično in biološko orožje; in poskušal ubiti tuje voditelje.
V mnogih primerih je bila Britanija kolaborant. Stopnja človeškega trpljenja, kaj šele kriminala, je na zahodu malo priznana, kljub prisotnosti najnaprednejših svetovnih komunikacij in nominalno najsvobodnejšega novinarstva. Da so najštevilnejše žrtve terorizma – »našega« terorizma – muslimani, je neizrekljivo. Tisti skrajni džihadizem, ki je pripeljal do 9. septembra, negovan kot orožje anglo-ameriške politike (operacija Cyclone v Afganistanu), je zatrt. Aprila je ameriški State Department ugotovil, da je po Natovi kampanji leta 11 "Libija postala varno zatočišče teroristov".
Ime »našega« sovražnika se je z leti spreminjalo, od komunizma do islamizma, a na splošno je to vsaka družba, ki je neodvisna od zahodne sile in zaseda strateško koristno ali z viri bogato ozemlje. Voditelji teh obstruktivnih narodov so običajno nasilno odrinjeni, kot sta demokrata Muhammad Mossedeq v Iranu in Salvador Allende v Čilu, ali pa so umorjeni kot Patrice Lumumba v Kongo. Vsi so podvrženi zahodni medijski kampanji karikiranja in blatenje – pomislite na Fidela Castra, Huga Cháveza, zdaj Vladimirja Putina.
Vloga Washingtona v Ukrajini je drugačna samo po svojih posledicah za nas ostale. Prvič po letih Reagana ZDA grozijo, da bodo svet popeljale v vojno. Z vzhodno Evropo in Balkanom, ki sta zdaj vojaški postojanki Nata, je zadnja »tamponska država«, ki meji na Rusijo, raztrgana. Mi na zahodu podpiramo neonaciste v državi, kjer so ukrajinski nacisti podpirali Hitlerja.
Potem ko je februarja načrtoval državni udar proti demokratično izvoljeni vladi v Kijevu, je Washington načrtovan zaseg zgodovinskega, zakonitega ruskega toplovodnega pomorskega oporišča na Krimu propadel. Rusi so se branili, kot so se pred vsako grožnjo in invazijo z zahoda že skoraj stoletje.
Toda Natovo vojaško obkrožanje se je pospešilo, skupaj z orkestriranimi napadi ZDA na etnične Ruse v Ukrajini. Če bo Putina mogoče izzvati, da jim bo priskočil na pomoč, bo njegova vnaprej določena vloga "izgnanca" upravičila gverilsko vojno pod vodstvom Nata, ki se bo verjetno razširila v samo Rusijo.
Namesto tega je Putin zmedel vojno stran z iskanjem dogovora z Washingtonom in EU, z umikom vojakov z ukrajinske meje in pozivanjem etničnih Rusov v vzhodni Ukrajini, naj opustijo provokativen referendum konec tedna. Ti rusko govoreči in dvojezični ljudje – tretjina ukrajinskega prebivalstva – si že dolgo prizadevajo za demokratično federacijo, ki bi odražala etnično raznolikost države ter bila avtonomna in neodvisna od Moskve. Večina jih ni niti »separatistov« niti »upornikov«, temveč državljanov, ki želijo varno živeti v svoji domovini.
Tako kot ruševine Iraka in Afganistana je bila Ukrajina spremenjena v tematski park Cie, ki ga vodi direktor Cie John Brennan v Kijevu, s "posebnimi enotami" Cie in FBI, ki so vzpostavile "varnostno strukturo", ki nadzoruje divje napade na te ki je nasprotoval februarskemu državnemu udaru. Oglejte si video posnetke, preberite poročila očividcev o masakru v Odesi ta mesec. Prestreljeni fašistični razbojniki so zažgali sedež sindikata in ubili 41 ljudi, ujetih v njem. Opazujte policijo, ki stoji zraven. Zdravnik je opisal, da sem poskušal rešiti ljudi, »vendar so me ustavili proukrajinski nacistični radikalci. Eden od njih me je nesramno odrinil in obljubil, da bo kmalu mene in druge Jude v Odesi doletela enaka usoda … Sprašujem se, zakaj ves svet molči.”
Rusko govoreči Ukrajinci se borijo za preživetje. Ko je Putin napovedal umik ruskih vojakov z meje, se je obrambni minister kijevske hunte – ustanovni član fašistične stranke Svoboda – pohvalil, da se bodo napadi na »upornike« nadaljevali. V orwellovskem slogu je propaganda na zahodu to obrnila na Moskvo, ki "poskuša orkestrirati konflikt in provokacijo", pravi William Hague. Njegov cinizem se ujema z Obamovo groteskno čestitko državni udarni hunti za njeno "izjemno zadržanost" po pokolu v Odesi. Nezakonito hunto, v kateri prevladujejo fašisti, Obama opisuje kot "pravilno izvoljeno". Ni pomembna resnica, je nekoč dejal Henry Kissinger, ampak "ampak tisto, kar se dojema kot resnično.«
V ameriških medijih so grozodejstvo v Odesi označili za »mračno« in »tragedijo«, v kateri so »nacionalisti« (neonacisti) napadli »separatiste« (ljudje, ki zbirajo podpise za referendum o federalni Ukrajini). Ruperta Murdocha Wall Street Journal obsodil žrtve – »Vlada pravi, da so smrtonosni požar v Ukrajini verjetno sprožili uporniki«. Propaganda v Nemčiji je bila čista hladna vojna, z Frankfurter Allgemeine Zeitung opozarja svoje bralce na "nenajavljeno vojno" Rusije. Za Nemce je nesramna ironija, da je Putin edini voditelj, ki je obsodil vzpon fašizma v Evropi 21. stoletja.
Priljubljena resnica je, da se je "svet spremenil" po 9. septembru. Toda kaj se je spremenilo? Po mnenju velikega žvižgača Daniela Ellsberga se je v Washingtonu zgodil tihi državni udar in zdaj vlada divji militarizem. Pentagon trenutno vodi "posebne operacije" - tajne vojne - v 11 državah. Doma sta naraščajoča revščina in vse večja svoboda zgodovinska posledica nenehnega vojnega stanja. Dodajte nevarnost jedrske vojne in postavlja se vprašanje: zakaj to dopuščamo?
4 Komentarji
Čeprav se strinjam z večino članka, menim, da je vloga širšega prebivalstva Ukrajine pri strmoglavljenju vlade premajhna. Čeprav so podpirali in pridobili od padca vlade, vlade niso strmoglavili samo neonacisti in ZDA.
Rusije ni mogoče nekritično podpirati, niso se le branili, ampak obvladujejo regijo.
Popravek: “levičarji”, v množini, ne v ednini. Pilger ni sam v svoji generaciji: žal so se številni starejši levičarji spremenili v apologete novega ruskega varnostnega fašizma. Človek se sprašuje, kaj je bil njihov motiv v starih sovjetskih časih: očitno ne komunistična ideologija, saj se zdi, da izguba le-te nanje ni imela nikakršnega vpliva.
JEZ, kakšno žaljivo sranje od pisatelja, ki sem se ga naučil spoštovati. Če gospod Pilger ne more izklopiti svojega protiameriškega avtopilota in videti realnosti, kakršna je, zakaj sploh pisati? Nikomur ni treba brati vulgarnih laži FSB (nekdanji KGB), ki se ponavljajo tukaj. Samo pojdite na televizijski kanal Russia Today, če se želite zabavati s temi stvarmi.
Kaj je tisto, zaradi česar levičarji, starejši od 65 let, še vedno razmišljajo v smislu obdobja hladne vojne? Hinavščino Zahoda je vsekakor treba še vedno razkriti, kot je gospod Pilgar to pogumno počel v zadnjih desetletjih – toda zakaj za vraga se spreminjajo v Putinove lakaje? Ali sploh niso opazili, da je ideološka krinka nekdanjega sovjetskega brutalizma odvržena: ostala je čista KGB/FSB brutalnost. »Separatisti« v Ukrajini so razbojniki ali mafijci FSB, ki jih navdihujejo in oborožujejo v Putinovih prizadevanjih za obnovitev ruskega – ali bolje rečeno sovjetskega – imperija.
Dejansko današnja Rusija izpolnjuje večino klasičnih kriterijev fašizma: korporativno gospodarstvo, ki ga vodijo gangsterski kralji v sodelovanju z vladajočo varnostno službo, nacionalistična histerija, ponarejena zgodovina, paravojaške tolpe (»Naši«), ki pretepajo nasprotnike na ulicah, praktično vse mediji spremenjeni v goebbelsovsko propagandno tovarno, fetišizem moškega poguma, patetični govori (»zgodovinska resnica in slava« ipd.), neolepšane laži … karkoli.
Skozi leta globoko spoštujem spise Johna Pilgersa in sem jim hvaležen. Po tej kolumni je prišel čas za slovo.
Markus, mislim, da nihče ne trdi, da je sedanja ruska vlada model demokracije. Nasprotno, ljudje na levici bi večinoma rekli, da ta vlada ni preveč daleč od tega, kar bi Zahod želel namesto sovjetskega režima. Kaj bi zunanjepolitična elita lahko imela proti avtoritarni oligarhiji? Natančneje, nobenega.
Vendar je »problem« (iz Washingtonovega POV) ta, da Rusija ostaja zunaj disciplinske strukture imperializma pod vodstvom ZDA. Ta širša skrb presega hladno vojno. Če torej Pilger zveni ponavljajoče se teme iz tistih dni, je to zato, ker splošni nameni globalne politike ZDA ostajajo skoraj enaki. Nobenemu tekmecu ne sme biti dovoljeno, da bi izpodbijal ameriško globalno "vodstvo", niti ni nobene moči, ki bi lahko izpodbijala znotraj regije. Ideologija »lopovske« (nepod nadzorom) države ni ustrezna. Pilger preprosto ugotavlja, da je dizajn še vedno na mestu, kljub padcu berlinskega zidu in vsemu ostalemu.
S tem povedano, kaj sledi? Prizadevanja, da bi Ukrajino potegnili v vplivno sfero ZDA in Zahoda, potekajo že vrsto let. Nadaljevalo bi se ne glede na značaj ruske vlade ali vodstva. Trenutna situacija je vrhunec dolgoročnih načrtov in prizadevanj, ne pa odziv na trenutne okoliščine. ZDA in njihovi zavezniki v Natu so podpihovali nemire v Ukrajini, vključno s podporo državnemu udaru, ki je z oblasti odstranil izvoljeno vlado in onemogočil prizadevanja za kakršno koli rešitev, razen članstva Ukrajine v Natu. Misliti, da bi bila namestitev prozahodne vlade konec tega, bi bila fantazija. Rusija se je morala odzvati in ta stvar še zdaleč ni končana.
Torej, čeprav Pilgerjeva analiza res odmeva na teme hladne vojne, za to obstaja dober razlog. Mislim, da ima približno prav.