Ameriška deklaracija o neodvisnosti, ki se pogosto citira, se je pri razpravi o "neodtujljivih pravicah" osredotočila na "Življenje, svoboda in iskanje sreče.” Čeprav današnji vladni uradniki le redko omenjajo "srečo", je splošna domneva v Združenih državah in drugod, da naj bi vlade spodbujale srečo svojih državljanov.
V tem ozadju si ga je vredno ogledati Poročilo o svetovni sreči 2018, ki ga je sredi marca 2018 izdalo Sustainable Development Solutions Network, podjetje ZN. Poročilo, ki ga je napisala skupina uglednih znanstvenikov, se osredotoča na raziskave Gallup Poll med državljani 156 držav od leta 2015 do 2017 in se osredotoča na vpliv bruto domačega proizvoda na prebivalca, socialno podporo, pričakovano zdravo življenjsko dobo, socialno svobodo, velikodušnost, in odsotnost korupcije pri zagotavljanju javne sreče. Njena lestvica je temeljila na ocenah ljudi iz različnih narodov o njihovem počutju.
Poročilo je ugotovilo, da so bili narodi, katerih prebivalci so poročali, da so najsrečnejši: Finska, Norveška, Danska, Islandija in Švica. In takoj za njimi so prišle Nizozemska, Kanada, Nova Zelandija, Švedska in Avstralija. Nasprotno pa so se domnevno »velike« sile, ki so se razglasile za modele sveta – vključno z Združenimi državami, Veliko Britanijo, Francijo, Nemčijo, Rusijo in Kitajsko – razmeroma slabo odrezale. Združene države so se uvrstile na 18th (ki je padla za štiri mesta v primerjavi s poročilom prejšnjega leta), medtem ko se je Rusija uvrstila na 59th in Kitajska 86th.
Deset najsrečnejših narodov ima več skupnih značilnosti. Med njimi je najpomembnejše dejstvo, da so jih v različnih obdobjih upravljali socialdemokratski in druge stranke zmerne levice, ki so prebivalcem svojih držav zagotovile napredne institucije socialnega varstva. Ti vključujejo nacionalno zdravstveno varstvo, brezplačno ali poceni visokošolsko izobraževanje, podporo otrokom in družini, starostne pokojnine, javna stanovanja, zmogljivosti javnega prevoza in programe preusposabljanja – ki se običajno financirajo iz znatnih davkov, zlasti za premožne. Vsekakor pet Nordijskih državah ki se pojavljajo med desetimi najsrečnejšimi narodi, pri čemer štirje med njimi zasedajo prva štiri mesta, zelo dobro ustrezajo temu modelu. Kot Make -up Wiking, izvršni direktor köbenhavnskega raziskovalnega inštituta za srečo, je pripomnil, da so »dobri pri pretvarjanju bogastva v dobro počutje«. Prav tako so bili dobri pri obrambi pravic delavcev, žensk, priseljencev, rasnih in verskih manjšin ter drugih prikrajšanih skupin.
Seveda je tudi res, da je deset najsrečnejših narodov razmeroma uspešnih. In najmanj srečni narodi so tisti, ki so najbolj obubožani.
Kljub temu bogastvo samo ne more biti razlog za najvišje uvrstitve. Finska (št. 1) ima manj kot polovico bogastvo na odraslega ZDA (18. mesto), medtem ko Norveška, Danska, Švedska, Nova Zelandija, Kanada in Nizozemska prav tako zaostajajo za ZDA v povprečnem premoženju na odraslo osebo. Če odmislimo prevladujoč vpliv bogastva narodno srečo, se trdijo pisci poročila da pripadnost in spoštovanje v civilni družbi prav tako igrata ključno vlogo, kot tudi »visoka stopnja medsebojnega zaupanja, skupnega namena, radodarnosti in dobrega upravljanja«. Najnižja raven ekonomske blaginje je morda potrebna, da bi ljudi rešili iz bede, vendar ko je ta raven dosežena, nadaljnje bogastvo ne prinese nujno večje sreče.
Združene države so dober primer tega. Kot ugotavlja profesor Jeffrey Sachs z univerze Columbia v poročilo 2017, ameriški bruto domači proizvod na prebivalca še naprej narašča, "toda sreča zdaj dejansko pada." Dejansko je med letoma 2012 in 2018 lestvica sreče v ZDA padla z 11th da 18th. Skozi leta, ugotavljaje v Združenih državah prišlo do »uničenja socialnega kapitala«, ki ga povzročajo moč »megadolarjev v ameriški politiki«, »naraščajoče neenakosti v dohodkih in premoženju«, »zmanjšanje družbenega zaupanja«, povezano s priseljevanjem, vzdušje strahu, ki so ga sprožili napadi 9. septembra, in »resno poslabšanje ameriškega izobraževalnega sistema«. Gospodarska rast, trdi Sachs, ni bila (in ne bo) uspešna pri spodbujanju večje sreče Američanov. To bo zagotovljeno le "z obravnavo večplastnih družbenih problemov Amerike – naraščajoče neenakosti, korupcije, izolacije in nezaupanja."
Eden od dejavnikov, ki ga poročilo ne upošteva, je vloga nasilja pri zmanjševanju sreče. Deset najsrečnejših narodov ima gotovo precej nižje stopnje umorov kot ZDA in Rusija. Tudi, ko gre za stopnje umorov z orožjem, te se razlikujejo od 1/35 (Norveška) do 1/8 (Kanada) stopnje v Združenih državah. Omeniti velja tudi, da vsaj pet najmanj srečnih držav na svetu so vojna območja: Ukrajina (št. 138), Afganistan (št. 145), Sirija (št. 150), Jemen (št. 152) in Južni Sudan (št. 154).
Čeprav ima deset najsrečnejših narodov oborožene sile, nobena ne more biti razvrščena kot velika vojaška sila ali se ni odločila, da bo to postala. Na primer, glede na njihovo gospodarsko moč in tehnološko moč bi zlahka razvili jedrsko orožje. Vendar se nihče ni odločil za to. To je v nasprotju z devetimi jedrskimi silami, ki nekaj ohranijo 15,000 jedrsko orožje in se ukvarjajo z novim, zelo dragim jedrsko oboroževanje. Karkoli drugega so te jedrske države dosegle z dajanjem prednosti izdelavi jedrskega orožja, to ni – kot nam kažejo lestvice zadovoljstva – privedlo do splošne sreče med njihovimi državljani.
Na splošno se torej zdi, da prizadevanje nacionalnih vlad za vedno večje bogastvo in vojaško moč ne ustvarja nujno sreče za njihove ljudi. Nasprotno pa vlade, ki si prizadevajo izboljšati življenja vseh – ali, z besedami preambulo ustave ZDA, »spodbujati splošno blaginjo« – veliko bolje opraviti s tem.
Lawrence Wittner (http://www.lawrenceswittner.com) je profesor zgodovine emeritus pri SUNY / Albany in avtorica Soočanje z bombo (Stanford University Press).
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate