Vedno sem bila zelo samozavedna deklica. Pri 7 letih sem se pogovarjal sam s sabo (na glas) in prišel do zaključka, da boga ni. To je osebna ugotovitev, ne predpostavlja nič drugega kot osebno prepričanje, je primer primera "misel je tista, ki šteje". Takšna oseba sem in to lahko zelo dobro pojasni, zakaj sem se sredi nočne more cionistične Hasbare zbudil in kričal. Ta objava ne govori o meni, ampak želi razumeti pojav, ki je veliko globlji, sionistično krizo identitete.
Opredelitev cionizma
To ni ravno pravilno ali pa celo zakriva - milo rečeno. Samo za primerjavo:
Ko sem govoril z radovednim Izraelcem, sem prišel do nekaj, kar zame dobro povzame:
»Sionizem je nacionalistično gibanje (s številnimi frakcijami od ortodoksnih vernikov do ateistov), ki uporablja – zavestno ali nezavedno – zgodovinske dokaze o Judih znotraj ozemlja, ki je že več kot 2000 let znano kot Palestina, verske vezi z ozemljem, holokavst in drugo zgodovinsko dokumentirano trpljenje Judov, v zadnjem času pa izgovor nacionalne varnosti za opravičilo razseljevanja in umorov domorodnih prebivalcev ozemlja.
Sionisti so tisti, ki se tako opredeljujejo. Večina Izraelcev je sionistov, če se tega zavedajo ali ne, aktivni cionisti ali ne. Edini način, da ne moreš biti sionist, je, da nasprotuješ sionizmu."
Definiranje sebe
Da bi zmanjšali stopnjo zmede, je tukaj vizitka:
Vera: ateist
Državljanstvo: Izraelec/Evropejec
Etnična pripadnost: belec
Predniki: Poljaki, Rusi, Litvanci
Politika: Anarhist
Nacionalizem vs. Posameznik
V nacionalizmu ni prostora za individualizem. Ker je cionizem nacionalistično gibanje, seveda ni prostora za individualistične Izraelce. V svojih zadnjih člankih sem navedel veliko primerov tega, npr Sionistični queers postavite belo in modro pred mavrico in zaničljivi oglasi, kot je tale spodaj, krvavijo od ironije:
Cellcom 2001 – "Izrazite se"
Sedem let bi se izkazalo za ključno starost za mojo identiteto. Ko sem bil star 7 let, smo se z družino preselili v Seattle v Washingtonu in poslali so me v javno šolo (mnogi sekularni izraelski Judje se odločijo, da svoje otroke vpišejo v hebrejske šole, kar je del mentalitete samogetoiziranja, toda na mojo srečo je moj oče se je odločil, da želi, da se naučim angleško). V ameriški javni šoli bi se prvič soočil z dilemo nacionalne identitete. Vsako jutro (kot Američani, ki to berejo, dobro vedo) ameriški otroci v javnih šolah po vsej državi vstanejo, položijo roko na srce in obljubijo zvestobo zastavi. Ni bilo potrebno več kot enkrat, da sem začutil konflikt. In tudi ni bilo treba veliko razmišljati, da sem prišel do logičnega zaključka, da nisem Američan, zato ne morem obljubiti zvestobe njegovi zastavi.
Te preproste, logične misli pa bi vodile v veliko bolj zapleteno samospraševanje. Zdi se, da bi organski tok misli, ki bi izhajal iz sedemletnega spraševanja o narodnosti, dvomil njen lasten narodnost. Ker sem zagovornik učinkovitosti, sem se odločil, da si bom v mislih zapomnil, da bom poslušal Tikvo (izraelsko državno himno), ko se vrnemo iz držav, in se odločil, ali lahko zapojem tudi to.
Dve leti kasneje sem to dejansko storil in za to eno vrstico sem se odločil, da je zame nepomembna:
"Dokler judovski duh hrepeni globoko v srcu"
Ko sem prišel do zaključka, da bog ne obstaja, sem prišel tudi do zaključka, da bi zaradi tega postal nereligiozen. Če nisem religiozen, je najbolj očitno, da nisem Jud (več o tem pozneje). Danes se seveda zavedam, da sem anarhist in da nasprotujem državi ter kot tak ne bom pel nobene himne.
Človek bi pomislil, da je v "edini demokraciji na Bližnjem vzhodu" človek brez polemik, ko se odloči, da ne bo zapel pesmi, s katero se ne more poistovetiti. Resnica je, da nisem želel nikogar užaliti, zato sem kot otrok še vedno govoril o tej prekleti, kot najstnik pa sem vstal, ko so jo peli. Danes mi uspe ne da se znajdem v okoliščinah, ki bi pripeljale do državne himne, vendar se sprašujem, kaj se zgodi, če ne stojiš? Kakšno stopnjo sovražnosti zahtevate?
Eden mojih najbolj nepozabnih spopadov s himno je bil na Poljskem. Ogled koncentracijskega taborišča se mora končati s Tikvo. Kot da ni dovolj, da so potomci žrtev tam, da so pretežno Judje, moramo zapeti izraelsko himno (ironija danes zbode veliko bolj kot takrat). Tipično za najstnike (in precej tipično za otroke, ki po naravi ne čutijo nacionalistične potrebe po lepljenju svoje zastave na vseh tleh) nas je večina mrmrala besede. Seveda sem si vzel čas za uživanje v mrzlem vetru, kajti kaj drugega bi lahko počel v tem trenutku izsiljene solidarnosti.
Vendar se zdi, da vsi ne morejo živeti in pustiti živeti, in v zaključni razpravi tistega večera se je eno od deklet v skupini (skavtinja, čista odličnjakinja in vsepovsod »dobro dekle«) odločilo, pretepa s svojimi sionističnimi vrednotami:
"Moralo bi vas biti sram! Tukaj smo na Poljskem, po vsem, kar se je zgodilo našim starim staršem [polovica konvoja je bil Mizrachi], in mi smo zmagali! Morali bi peti svojo himno glasno in ponosno!"
Siljenje Juda v grlo
Pred nekaj odstavki sem rekel "Nisem Jud", vendar očitno to ne pomeni, da nisem Jud. Izrael je edina država, kjer se Judje najprej identificirajo kot Judje in nato kot Izraelci. V vsaki drugi državi so Judje najprej Američani/Nemci/Iranci in nato Judje. Izrael ima edino ljudstvo na svetu, ki je užaljeno zaradi mojega zavračanja judovstva in je tako nesposobno razumeti, da pravi naslednje tipične izjave:
"Tudi judovstvo je narodnost." [Na to odgovarjam, da je državljanstvo pravni status. Moja narodnost je Izraelka in Evropejka, in glede na to, da so Judje razpršeni po vsem svetu, judovstvo ni narodnost, čeprav si Izrael želi, da bi bilo tako.]
"Judovstvo je kultura." [Obstaja judovska kultura in odraščal sem, da sem jo okusil, vendar ima Izrael zahodnjaško kulturo, ki je bolj podobna ZDA kot karkoli drugega, zato nisem posebej zasidran v judovstvu. Tudi če bi bil, me to še ne pomeni, da sem Žid.]
"Tvoja mati je Judinja." [Na kar mu inteligentno odgovorim, "odnehaj se od mame, pravkar sem odšel od tvoje". Judovstvo se ne prenaša preko DNK. To je vera in ostanek edinstvene kulture – to je izbira.]
"Še vedno si Jud, samo zanikaš." [Na kar zazeham.]
"Hitler bi te zažgal v pečeh, ne glede na to, kaj rečeš." [Na kar lahko slišite razločen zvok mojega mežikanja.]
Zadnji pogovor te vrste, ki sem ga imel na spletu, se je končal tako, da me je oseba (izraelec, judovski sionist) poimenovala "kike", kar je zamenjal za "samosovražnega Žida". Ni bil posebej neumen, le zelo slabo obveščen. Zdi se, da iz cionista ne morete vzeti Juda, vendar verjamem, da lahko iz Juda vzamete cionista. Slučajno poznam nekaj Judov, ki ne živijo v strahu pred nenehnim Hitlerjem in te ne prestrašijo do konca, ker te imajo radi in te samo poskušajo zaščititi.
cionizem vs. Humanizem
Zgornji pogovor z zgoraj navedenim sionistom je vključeval tudi to, da sem omenil Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki pravi, da se sionisti imenujejo "najbolj fašistična izjava doslej". Seveda lahko samo domnevam, da nima pojma, o kateri izjavi govorimo, toda razlog, ki ga je navedel, je bil ta "države, ki so ga podpisale, ne dohajajo ravno človekovih pravic, drugič pa izraža kulturni evropski kolonializem, mater vseh osvajalcev". Glede na to, da ga je Izrael podpisal, vsaj del njegove izjave drži.
Zame je čudno, kako lahko nekdo pride do tega zvitega zaključka, toda eden od osnovnih razlogov bi bil, da Izrael ne vključuje Splošne deklaracije o človekovih pravicah kot del svojega osnovnega izobraževalnega sistema. Dokument, ki je v osnovi tako pozitiven (zaslužiš si, da te obravnavajo dostojanstveno kot enakovrednega na podlagi preproste zasluge, da si človeško bitje – temu lahko oporekajo samo vegani!), ki je bil v bistvu napisan kot reakcija na vzhodnoevropski holokavst, je zaznan s strani sionistično-»demokratične« pameti kot fašistične. Inherentni paradoks, da bi nepriznavanje deklaracije ustvarilo svet, v katerem bi izgubili te pravice, za prestrašenega cionista v resnici ni pomemben. Kajti cionist verjame, da so pravni dokumenti samo kosi papirja in da "ti primitivni Arabci" papirjev ne bodo spoštovali, ker nas hočejo samo pobiti, kot take bi morali prej vstati in jih pobiti… Sledite?
cionizem vs. Svoboda gibanja
Zadnja stvar, ki najbolj užali sionista, je priseljevanje iz Izraela. Tako zelo, to priseljevanje do Izrael se imenuje "Alija" (navzgor) in priseljevanje iz Izrael se imenuje "Yeridah" (premikanje navzdol). To ni naključje, eden od cionističnih projektov je bil oživiti hebrejščino in to omadeženo različico jezika je tisto, kar so prišli do tega. Večina cionistov mi bo na zelo zgodnji točki pogovora rekla, naj se preselim v Gazo, in mi med tem zaželela analnega posilstva. Če nam ta del »debate« dejansko uspe mimo (cionisti, ki poznajo besedo ad hominem, ne vedo, kako bi lahko imeli debato brez nje), bodo retorično vprašali:
"Če tako zelo sovražiš tukaj, zakaj se preprosto ne preseliš."
Kot da to ni moj dom in da se tu nisem rodil in se nimam pravice boriti za spremembo, kaj šele reči, da me zanimajo spremembe. V mojem primeru – in to je osebna zadeva, ne politična – se zgodi, da se ne počutim kot doma in načrtujem priseljevanje, takoj ko to lahko uresničim. Če dejansko pridem do tega osebnega razkritja z omenjenim cionistom, bi se soočil z naslednjimi zmedenimi trditvami:
"Morda boste tam uživali, vendar je to edino mesto, kjer se počutite kot doma." [Ne upoštevam tega, kar sem pravkar rekel, vendar mislim, da če mi lahko potisnete judovstvo v grlo, lahko tja potisnete občutek »doma«, ko ste že pri tem.]
"Tam je veliko antisemitizma." [Tukaj je več antisemitizma.]
"Za Jude ni varno nikjer drugje kot tukaj." [Pravi žrtev triletnega vpoklica politično preganjanega levičarskega aktivista, ki vsak teden jedo solzivec, z dovoljenjem "mojega" judovskega "naroda".]
Naj vas vsa ta zaskrbljenost ne zmede, je dejal, da mi sionist ljubeče vrže pot. V resnici je hinavec zaskrbljen samo zase. Glede na to, da je neločljivi del cionizma "judaizacija" dežele, prej znane kot "Palestina", so cionisti že zdavnaj ugotovili, da obstajata samo dva načina za to:
- "Duh" Nežidov. [Hertzl]
- Spodbujajte Jude z vsega sveta k priseljevanju.
politično žalim #1 in neposredno žalijo #2… Mislili bi si, da želijo, da odidem …
Kot lahko vidite, cionisti trpijo za inherentno krizo identitete. Ne moreš biti humanist ali pacifist, imeti sočutje ali zaupanje, kar verjamem, da imajo ljudje že po naravi (otrok nagonsko zaupa materi in ji ne odgrizne bradavice). Ne moreš biti nereligiozen, tudi če si ateist. Ne moreš biti posameznik (čeprav imaš lahko kapitalistično iluzijo individualizma). In ne morete se oddaljiti od države, ki vas reducira na Hasbara bruhajočega robota. Vendar ti je dovoljeno biti morilec in zatiralec. Dovoljeno vam je, da ste na to ponosni, da to opravičujete, da se tega ne zavedate. In končno, dovoljeno ti je umreti za to.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate