Chandra Prakash Gajurel, alias CP Gajurel ali Gaurav, navaja v članku, uvoženem iz Kasama spodaj, prava zadnja ovira. Ni izključeno, da bo upor tretjega ljudstva na ulicah ponovno vzpostavil vlado pod vodstvom maoistov in koalicijo zatiranih razredov v obliki demokratičnega centralizma, ki izvaja nekaj, kar bi lahko razumeli kot diktaturo nad zatiralskimi razredi, ki jih predstavljajo stranke, kot sta nacionalni kongres in nad oportunističnimi in revizionističnimi težnjami, kot jih ponazarja UML. Moj intervju z Gauravom je najden tukaj (fotografija je ena izmed več posnetih takrat).
Vodi do vstopa v Kasami:
Ta članek je bil objavljen na Spletna stran WPRM Britain.
Vprašanje: Ali si predstavljate vlogo nepalskega kongresa in CPN (Združeni marksisti-leninisti) po novi demokratični revoluciji?
Odgovor: Če ne bodo spremenili svoje ideološko-politične usmeritve, si ne predstavljamo, da bi se lahko udeležili teh volitev. Novi demokratski sistem tega ne bo dovolil, če ne bo spremenil svoje ideološko-politične usmeritve in obnašanja.
* * * * * **
Nepal: Tovariš Gaurav govori o demokraciji in kulturni revoluciji
Gaurav je bil nedavno imenovan za enega od sekretarjev v novi vodstveni strukturi Enotne komunistične partije Nepala (Maoist) (UCPN[M]). Aktivisti svetovnega odporniškega gibanja so se z njim srečali v pisarni stranke v Parizu Dand v Katmanduju, kjer smo se poskušali poglobiti v vprašanje demokracije, natančneje v koncept UCPN(M) demokracije 21. stoletja, izvedbe volitev pod Novo demokracijo, in kako je to povezano s teorijo in prakso Velike proletarske kulturne revolucije na Kitajskem.
WPRM: V trenutni situaciji, ko se UCPN(M) osredotoča na novo demokratično revolucijo, se zdi pomembneje kot kdaj koli prej razumeti idejo stranke o demokraciji 21. stoletja, konkurenčnih volitvah pod novo demokracijo in socializmom, ali lahko razložite ta koncept nam?
Tovariš Gaurav: Da, zdaj smo v fazi dokončanja nove demokratične revolucije. Novi demokratični sistem ni socialistični sistem. To je buržoazni demokratični sistem. Razlika je v tem, da se revolucija izvaja pod vodstvom proletariata.
Stari tip buržoazne demokratične revolucije je potekal pod vodstvom buržoazije, nova demokratična revolucija pa se bo zgodila pod vodstvom proletariata. Ko jo bo vodil proletariat, bo vodila v socializem in komunizem. Po drugi strani pa, če bo buržoazno demokratično revolucijo vodil kapitalistični razred, bo utrdila kapitalizem ali pa se bo, če se bo sploh razvila, razvijala proti imperializmu. To je razlika. Torej Nova demokratična revolucija v tem smislu ni socialistična revolucija, je buržoazna demokratična revolucija, vendar jo vodi proletariat. In ko bo proletariat vodil to revolucijo in bo revolucija končana, se bo takoj pomaknil proti socializmu. Ne bo utrdila buržoazne demokracije, šla bo proti socializmu.
Ta razprava je bila resno izvedena leta 1956 v Kitajski komunistični partiji (KPK). Ljudje, kot je Deng Xiaoping, so rekli, da je čas za utrditev kapitalizma, ker gre za buržoazno demokratično revolucijo. Toda Mao je rekel, da se ne bi smelo utrditi, ampak bi moralo iti naprej v socializem. To je osnovna delitev med Novo demokracijo in socializmom. In vprašanje, kateri razred je vodilni, je temeljno vprašanje.
Kar zadeva volitve, bo v novem demokratičnem sistemu obstajalo široko protifevdalno in protiimperialistično zavezništvo. To bo razredni značaj nove demokratične revolucije. Vsekakor drži, da niso vse protifevdalne in protiimperialistične sile komunisti.
Moralo pa bi obstajati široko zavezništvo UCPN(M) z različnimi političnimi silami, ki so protifevdalne in protiimperialistične. Priznati moramo obstoj teh drugih političnih sil, ker so zaveznice proletariata med novo demokratično revolucijo. Zato moramo zagotoviti njihovo politično svobodo in politična svoboda teh strank je bila že izvedena tudi na Kitajskem.
Na Kitajskem je bilo razen KPK devet drugih političnih strank, vse pa so bile protifevdalne in protiimperialistične. Tekmovali so in sodelovali na volitvah s KPK in nekateri med njimi so postali ministri v vladi. Tudi v našem primeru moramo prepoznati te sile. Niso komunisti, so pa zavezniki protifevdalnih in protiimperialističnih sil, zato jim je treba zagotoviti politično svobodo.
Ko naša stranka govori o večstrankarski konkurenci ali demokraciji, govorimo o našem konceptu 'demokracije 21. stoletja'.
Razlika pa je v tem, da je na Kitajskem obstajal pogoj, da so morale vse protifevdalne in protiimperialistične sile sodelovati s KPK. To je bil predpogoj. Zdaj pa naša stranka govori o tem, da bi tem političnim strankam dovolila tekmovati celo z UCPN(M).
Na Kitajskem je bil predpogoj, niso smeli tekmovati, morali pa so sodelovati. Na volitvah so naredili nekakšen kompromis oziroma pogajanja in s konsenzom določili kandidate. V nekaterih volilnih okrajih so druge stranke predlagale svojega kandidata, KPK pa ne. In v večini drugih sedežev niso imeli kandidata, ampak so podprli kandidata KPK.
Toda tukaj v Nepalu danes govorimo o konkurenci. Vsem tem političnim strankam bo dovoljeno tekmovati z UCPN(M). Lahko imamo neposredne volitve s temi strankami in maoisti. To je razlika. To oblikujemo zato, ker imperialisti in kapitalisti, ki so sovražniki socializma in komunizma, komunističnim partijam očitajo, da ne dovolijo tekmovati drugim strankam. Pravijo, da ni konkurence, ni demokracije. In v resnici so te politične stranke na stari način imele možnost, da zmedejo množice. Na primer, so volitve, vendar je samo en kandidat, in če morajo vsi glasovati za istega kandidata, kaj to pomeni? To je nekaj podobnega selekciji. Vendar bomo jasno povedali, da lahko ljudje glasujejo za svoje kandidate in da bodo ljudje lahko izbirali med več kot dvema kandidatoma.
Poleg tega bi morali ljudem dati pravico do odpoklica. Če bo kandidat, ki ga bodo izvolili, nesposoben ali bo ubiral protiljudsko pot, bo ljudem zagotovljena pravica do odpoklica.
To je vrsta stvari, ki jih moramo uvesti v volilni sistem. Šele takrat lahko zagotovimo množicam, da lahko volijo tistega kandidata, ki jim je všeč in so to prave volitve, kjer je veliko kandidatov. Volitve bodo imele določen pomen. Če je kandidat samo en, je glasovanje brez pomena.
To je tisto, kar mislimo z 'demokracijo 21. stoletja'.
WPRM: Kako se bosta ta demokracija in uporaba volitev razvijala, ko bo nova demokratična revolucija prešla v stopnjo socializma. Ali bo v tem času več kot ena komunistična partija?
Tovariš Gaurav: Ne predvidevamo več kot ene komunistične partije, ker ima vsaka politična stranka razredni značaj. Proletariat bi moral imeti svojo stranko.
Na dolgi rok v končni fazi ne bo različnih političnih strank. Ko bomo v tem primeru dosegli socializem, mislimo, da ne bodo več potrebne druge politične stranke, ker bo družba doživela veliko spremembo. Takrat ne bo drugih predavanj.
WPRM: Ali si predstavljate vlogo nepalskega kongresa in CPN (Združeni marksisti-leninisti) po novi demokratični revoluciji?
Tovariš Gaurav: Če ne bodo spremenili ideološko-politične usmeritve, si ne predstavljamo, da bodo lahko sodelovali na teh volitvah. Novi demokratski sistem tega ne bo dovolil, če ne bodo spremenili svoje ideološko-politične usmeritve in obnašanja.
WPRM: Tovariš Basanta je v Delavcu št. 12 nedavno zapisal, da je Velika proletarska kulturna revolucija na Kitajskem vrhunec dosedanje uporabe v praksi dialektičnega materializma, znanosti o revoluciji. Ali nam lahko povzamete lekcije kulturne revolucije, kot jih je oblikovala UCPN(M)?
Tovariš Gaurav: Menimo, da je kulturna revolucija vrhunec razvoja marksizma-leninizma-maoizma.
Ker je marksizem-leninizem-maoizem znanost v procesu razvoja, ni nekaj statičnega. Je v procesu razvoja in ta razvoj je povezan z revolucionarno prakso. Iz te prakse izhaja naša ideologija. In iz revolucionarne prakse, izkušenj ruske in kitajske revolucije ter iz primerov protirevolucije v teh državah je Mao sintetiziral celotno stvar in razvil teorijo kulturne revolucije.
Kar je Mao razvil v svojem življenju, je bilo več kot tisto, kar je naredil Lenin v svojem času, saj za Lenina ni bilo mogoče izvesti kulturne revolucije ali teoretizirati kulturne revolucije. V svojem življenju, v obdobju revolucije in po njej je poskušal razviti celotno revolucijo. Oblikoval je toliko idej in teorij o revoluciji. Toda v primeru Maa Kitajska v tem času ni bila kapitalistična država, bila je napol fevdalna napol kolonialna država.
Torej je bila odgovornost KPK, da nadaljuje z uresničevanjem buržoazne demokratične revolucije in tudi z izvajanjem socialistične revolucije. Za KPK je bilo zgodovinsko nujno, da opravi obe nalogi. KPK je pod sposobnim vodstvom tovariša Maa vodila ti dve revoluciji in se je v procesu razvoja socializma naučila lekcij, ki jih je Mao vzel iz kapitalistične obnove v ZSSR in številnih poskusov obrniti revolucijo znotraj same Kitajske. To je bilo gradivo za tovariša Mao Zedonga za razvoj kulturne revolucije. Z vsemi temi materiali je Mao našo ideologijo razvil na kakovostno višjo raven. In mislimo, da je kulturna revolucija vrhunec, rešuje problem revolucije v tem, da lahko prepreči protirevolucijo. Mnogi ljudje pravijo, da je bila kulturna revolucija kitajski fenomen,
to je bilo narejeno na Kitajskem, ne glede na to, ali je prav ali narobe, tako da je to kitajsko vprašanje.
Vendar mislimo, da to ni kitajsko vprašanje, je vprašanje teorije in vprašanje ideologije. Torej je univerzalna teorija. In podpiramo kulturno revolucijo kot univerzalno teorijo komunizma. To velja za Kitajsko in prav tako za Nepal.
WPRM: Dejansko je Mao rekel, da buržoazija ni samo zunaj stranke, ampak prav znotraj nje. Kako bodo volitve pripomogle k razkritju buržoazije znotraj stranke?
Tovariš Gaurav: Volitve pri tem ne bodo pomagale. Z volitvami ne morete izkoreniniti buržoazije znotraj stranke.
Če želite izkoreniniti buržoazijo znotraj stranke, morate izvesti kulturno revolucijo, ugotoviti, kdo so kapitalistični poganjalci znotraj stranke. Vsega tega ne bo določil volilni proces. Volilni proces se nanaša na čas, ko obstajajo druge politične stranke, ki so zaveznice proletariata.
Samo s temi strankami bomo tekmovali, ne pa z marionetami fevdalizma in imperializma. Tekmovati z reakcionarji nima smisla. Tekmovanje pomeni tekmovati z zavezniki, samo prijateljsko tekmovanje. Torej bo diktatura še vedno uporabljena proti reakcionarnim političnim strankam, profevdalnim in proimperialističnim strankam.
Kar zadeva kapitalistične popotnike znotraj komunistične partije, se to vprašanje ne bo rešilo z volitvami. To je drugače. Volitve se ukvarjajo z oblikovanjem vlade in nekaterimi državnimi zadevami.
Toda stranka proletariata bi morala nasprotja znotraj stranke reševati na drugačen način. V tem primeru moramo uporabiti kulturno revolucijo. Kulturna revolucija pomeni, da mora biti stranka povezana z množicami. Množice bodo dobile polno pravico razkrinkati voditelje komunistične partije. Če so res kapitalisti-roadisti, jih je treba razkrinkati. To je masna linija, kot jo je formuliral Mao. Postavil je slogan 'bombardirajte štab'. Štab pomeni svoj štab, ne štab drugih strank, ampak štab komunistične partije. Ker je v štabu veliko kapitalističnih popotnikov, imajo ljudje vso pravico bombardirati ta štab. Ljudi je treba mobilizirati, da razkrijejo kapitalistične povoznike. Samo s kulturno revolucijo lahko izkoreninimo kapitalistične povoznike.
WPRM: Kulturna revolucija je vključevala številne primere prakse demokracije, kot so pravica do bombardiranja poveljstva, štiri velike svoboščine, plakati z velikimi znaki, oblikovanje Rdeče garde, odbori 3 v 1 in celo Šanghajska komuna, da ne omenjamo preusmeritve zdravstva, izobraževanja in razvoja na podeželje. Zakaj menite, da lahko volitve v okviru Nove demokracije ljudem najbolje zagotovijo demokracijo?
Tovariš Gaurav: Demokracija, kot jo definirajo kapitalisti ali imperialisti, je po njihovi lastni definiciji le politična svoboda oziroma tekmovanje na volitvah.
A za nas to ni edina značilnost demokracije. Demokracija pomeni pravice ljudi do hrane, zdravstvenega varstva, izobraževanja, vseh gospodarskih potreb. To so temeljne stvari za našo demokracijo. Zato imamo raje drugačno definicijo demokracije.
To, kar je Mao predlagal v kulturni revoluciji, so vsekakor stvari demokracije. Vse te stvari podpiramo. A kljub vsem tem zahtevam menimo, da so volitve tudi potrebne. V naravi volitev predstavnikov imamo raje tekmovalnost, a le v fazi Nove demokracije. Ko bo družba popolnoma prešla v socializem, potem morda volitve ne bodo potrebne. Govorimo o Novi demokraciji. Ko bo družba prešla v socializem, bo situacija drugačna.
Zdaj ne moremo trditi, da bo enak način volitev v socializmu. Ko na stopnji nove demokracije obstaja več različnih političnih strank, potem obstaja konkurenca med političnimi strankami. Toda v socializmu se bo razredni značaj družbe spremenil, bistveno spremenil. V tem primeru ne bo potrebe po različnih političnih strankah. In očitno obstoj političnih strank dejansko ne bo potreben. Ne bodo obstajale. V tem primeru volitve ne bodo potrebne.
WPRM: Kako bo praksa kulturne revolucije in izvedba volitev preprečila kapitalistično obnovo? Katera bo odločilna?
Tovariš Gaurav: Kot sem rekel, ne moremo predvideti oblike volitev v socializmu. A način volitev vsekakor ne bo odločilen za preprečitev kapitalistične restavracije. To zmore le kulturna revolucija.
WPRM: Po mnenju Maa ne bo potrebna ena, ampak veliko kulturnih revolucij v fazi socializma, ki bo trajal več generacij.
Tovariš Gaurav: Da, zelo se strinjamo s tem načelom, da se mora kulturna revolucija nadaljevati.
Ko se je kulturna revolucija na Kitajskem končala, je bila posledica kapitalistična obnova.
Ta zgodovina je na ogled vsem. Po Maovi smrti so revizionisti rekli, da kulturna revolucija ni potrebna. Tistih deset let so poimenovali desetletje katastrofe, revizionisti, to je bil njihov povzetek. Toda v času Maa kulturna revolucija ni bila vedno neposredno izvedena. Mao je bil skoraj prikovan na posteljo in takoj po njegovi smrti se je to spremenilo. Če bi se kulturna revolucija nadaljevala, bi zagotovo preprečila obnovo kapitalizma. Iz prakse Kitajske torej lahko ugotovimo, da moramo za preprečitev kapitalistične obnove nadaljevati kulturno revolucijo. Na Kitajskem so deset let izvajali kulturno revolucijo, a to ni bilo dovolj. Dovolj je bilo le za tisto obdobje. Neposredno moramo izvajati stalen proces kulturne revolucije.
WPRM: Volitve v imperialističnih državah so trenutno birokratski postopek, ki skriva diktatorsko naravo kapitalistične družbe. Kako bodo volitve pod Novo demokracijo zagotovile mehanizem za nenehno revolucioniranje množic kot tudi mobilizacijo proti nevarnosti kapitalistične restavracije?
Tovariš Gaurav: Mislimo, da je pri vprašanju, kakšne vrste volitev in kako bodo volitve izvedene, eno temeljno vprašanje: kdo vodi državo? Kateri razred vodi državo?
Zdaj so bile volitve v ustavodajno skupščino možne samo zato, ker je bila država v nekakšni tranziciji. Vendar nismo vedno v obdobju tranzicije. To je začasno obdobje.
V tem obdobju država ni tako močna. To je naši stranki uspelo izkoristiti zaradi revolucionarne intervencije množic, med ljudsko vojno in ljudskim gibanjem 2006. Možno je bilo, da je naša stranka zmagala, zmagala na volitvah. Toda ista situacija ne bo več dolgo. Država bo utrdila sebe in svoj razredni značaj. V tem primeru ne more biti v prehodu. Vse je torej odvisno od tega, kateri razred je na oblasti. To je temeljno vprašanje.
To bo določila ustava, zato je zdaj naš boj osredotočen na vprašanje ustave. Kakšna bo ustava? V bistvu gre za dve poziciji: ali bo to Ljudska federativna republika, skratka Ljudska republika, kakršna je Kitajska, vendar z upoštevanjem nekaterih posebnosti Nepala, ali bo to meščanska, kapitalistična republika.
Naš boj je osredotočen na to točko, glavno točko boja v naši državi v tem času. Naša stranka je za Ljudsko republiko, druge stranke so za buržoazno republiko. Če zmaga Ljudska republika, potem to pomeni, da bo proletariat zmagal, da bodo na oblasti in da bodo izvedli svoje volitve pod temi pogoji. In ker bodo že na oblasti, bodo ljudje imeli svobodo, da volijo po svoji izbiri. Toda če je proletariat poražen, če je na oblasti buržoazna republika, potem bo zmagal kapitalistični razred in zagotovo bodo uporabili isto metodo, kot jo uporabljajo kapitalisti sveta na volitvah. Smo v prehodnem obdobju in ustava bo določila, kakšen sistem bo v Nepalu in kateri razred bo na oblasti. Od izida tega boja oziroma boja za novo ustavo bo odvisen tudi tip volilnega sistema.
WPRM: Ali lahko zdaj, ko se vse pogosteje govori o tretjem ljudskem gibanju in prihajajočem uporu, pojasnite, kako si UCPN(M) predstavlja novo demokratično revolucijo? Je to možno z volitvami?
Tovariš Gaurav: Ko govorimo o Jani Andolan (Ljudsko gibanje) 3, govorimo o mobilizaciji množic. Pri mobilizaciji množic je nekaj stvari, ki jih moramo upoštevati.
V revoluciji v Nepalu v tem trenutku govorjenje o Ljudski republiki ni nezakonita zadeva, nezakonito politično vprašanje za izvedbo revolucije. To je legitimno vprašanje. Druge politične stranke se lahko borijo za svojo republiko, zakaj se maoistična stranka ne more boriti za Ljudsko republiko?
Imamo vso pravico, da se borimo za dosego ljudske revolucije.
Ljudska republika pomeni nova demokracija, kajti ko je bila na Kitajskem dosežena nova demokratična revolucija, se je država imenovala nova demokratična republika. Nova demokratična revolucija in Ljudska republika sta isto. Obstaja možnost, da skozi postopek oblikovanja ustave napišemo novo ustavo Ljudske republike. Vendar tega ni mogoče doseči brez množičnega dviga.
To pa zato, ker se v dani situaciji maoistična stranka zavzema za Ljudsko republiko, nimamo pa dovolj podpore v ustavodajni skupščini, da bi napisali naš tip nove ustave. Po drugi strani pa tudi vse ostale politične stranke razen maoistov nimajo dovolj podpore, da bi svoj tip republike zapisale v ustavo.
V tej specifični situaciji v Nepalu lahko le Jana Andolan 3 reši problem pisanja ustave. Nove ustave ni mogoče napisati samo v ustavodajni skupščini. To ni mogoče ne za nas ne za njih.
Ko moramo pisati novo ustavo, lahko samo Jana Andolan, ljudski vzpon, pritisne in ustvari situacijo, v kateri bi vse druge sile, razen reakcionarnih sil, podprle maoistični predlog. Nekaj možnosti za Ljudsko republiko torej obstaja. Toda v vseh primerih bo samo ljudski vzpon ali ljudsko gibanje dokončalo revolucijo. In naša stranka je za Jano Andolan 3.
Zdaj temu pravimo ljudska vstaja ali ljudski upor. Toda le ljudska revolucija lahko igra odločilno vlogo pri oblikovanju nove demokratične revolucije.
WPRM: Kakšno vlogo lahko po vašem mnenju igrajo maoisti in antiimperialisti po vsem svetu pri teh vprašanjih demokracije in izgradnje socializma ter uspešnega zaključka nove demokratične revolucije v Nepalu? Kako dvigniti debato o teh vprašanjih v mednarodnem prostoru na višjo raven?
Tovariš Gaurav: Na tej stopnji ne bomo izvajali socialistične gradnje. Sedanja naloga revolucije je uresničitev nove demokratične revolucije. Šele takrat lahko izpeljemo socialistično preobrazbo. Zdaj smo v fazi nove demokratične revolucije.
In mednarodni proletariat bi moral podpreti maoistično gibanje v Nepalu za izvedbo nove demokratične revolucije. Menimo, da revolucije ni mogoče ponoviti, temveč samo razviti. Ne more biti fotokopija drugih revolucij. To ne bo stereotip revolucije. Nepalska revolucija temelji na nekaterih temeljnih načelih marksizma-leninizma-maoizma, a bo imela svoj specifičen značaj.
V primeru Kitajske je Mao to poimenoval "sinifikacija marksizma". Revolucijo moramo izpeljati, ne glede na to, kar se je zgodilo s katero koli drugo revolucijo na svetu, ki se je v zgodovini zgodila pod vodstvom komunistične partije. Čeprav osnovna in temeljna vodilna načela ostajajo enaka, obstaja veliko različnih vidikov, vključno z varnostjo te države, mednarodnimi razmerami in drugimi dogodki v zadnjih desetletjih.
Naša stranka meni, da lahko v danih razmerah sedanja linija stranke pripelje do dokončanja nove demokratične revolucije. Zato bi moral naš razred na mednarodni ravni podpreti oblike, ki jih je predlagala naša stranka za izvedbo revolucije. Lahko dajejo predloge. Mi pa oblikujemo taktiko, kako doseči revolucijo in to ne ustreza ravno drugim revolucijam. Naši tovariši so v različnih državah. Berejo časopise in dokumente in vse druge stvari, pa najdejo slabosti in začnejo govoriti, da nismo več komunisti, da smo revizionisti.
Z zunanjo analizo bodo našli razlike. Toda kakšna je realnost? Resničnost situacije je precej drugačna. In v sedanji realnosti moramo izvesti revolucijo. To je glavna naloga UCPN(M).
Našo linijo smo oblikovali na podlagi konkretne realnosti Nepala, trenutne nacionalne in mednarodne situacije. Mislimo, da lahko drugi tovariši dajo predloge, ker obstaja nevarnost. Ko smo v novi izkušnji, obstaja tudi tveganje, obstaja tudi nevarnost, da zavijemo v desno.
Naši tovariši naj dajo svoje iskrene predloge, ki jih bomo sprejeli. A ne bi smeli obsojati revolucije. Če bo ta revolucija mednarodno obsojena ali z njo ne bo sodeloval naš razred, nam bo težko uspelo. In menimo, da komunisti s tem ne bodo pomagali pri teh vprašanjih.
Pravzaprav od naših tovarišev na mednarodni ravni pričakujemo, da dajo predloge, izrazijo svoje politične pomisleke glede tega, ali je prišlo do odstopa od stranke ali linije. Toda njihova odgovornost je, da nas vedno podpirajo. Obsojati revolucijo kot celoto ali ne dati nobenega pozitivnega prispevka k revoluciji, to ni dobro. To ni proletarski internacionalizem.
In če nam uspe, bi morali komunisti po vsem svetu pozdraviti našo revolucijo, naši tovariši pa slaviti. Bolj pomembno pa je, da pomislite, kakšen je vaš lastni prispevek? Delati revolucijo, to je vaš prispevek. Komunisti morajo nadaljevati z uresničevanjem lastne revolucije. In to zelo ponižno zahtevamo od tovarišev sveta.
Izpolnjujemo svojo dolžnost, da izpeljemo revolucijo v Nepalu. Nimamo drugih ciljev kot izpeljati revolucijo. Za to se borimo in verjamemo, da nam bo uspelo narediti revolucijo v Nepalu. Smo samozavestni.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate